Razstavni program Likovnega salona Kočevje

6. september – 1. december 2018

Uroš Abram: SAMOUMEVNOSTI

V kočevskem Likovnem salonu se Uroš Abram predstavlja s serijo kolažev oziroma tako imenovanih ilustracij Samoumevnosti. Ilustracije, ki so nastale za knjižni prvenec Mihe Blažiča – N'toka z naslovom Samoumevni svet, so Uroša Abrama postavile pred izziv, kako upodobiti politične pojme kot so identiteta, globalizacija, razredni boj itd. Sam pravi, da se je opiral na N'tokov način pripovedovanja, kjer je že posamezen stavek slikovit in s tem podoba zase. Tako kot N'toko svoja razmišljanja tke z besedami in stavki, tako tudi Abram svoje podobe gradi na posameznih prizorih in jih skupaj sestavi v smiselno povedno in sporočilno celoto.

Abram svoje podobe obravnava kot zapis. Tudi tukaj, kot v njegovih najzgodnejših ciklih,  se na neki način vrača k samemu bistvu fotografije, saj že samo ime fotografija izhaja iz grške besede in pomeni risanje oziroma pisanje s svetlobo. Vsaka od podob apelira na določeno situacijo in gledalca nagovarja k razmisleku. Tako kot teče besedilo Mihe Blažiča – N'toka, tako se je Abram lotil ilustriranja posameznih poglavij. Vsako poglavje dobi podobo v obliki kolaža. Gre za skupek več situacij, ki nazorno pričajo o političnem stanju in  stanju duha v naši državi. V svojih ilustracijah Abram obravnava aktualna politična in socialna vprašanja – od migrantov, izbrisanih, idealiziranja tujine, opevanja starega socialističnega režima in obljubljanja o boljši prihodnosti, do upodobitve razmišljanja svetovno znanega filozofa Slavoja Žižka.

Uroš Abram je fotograf, ki nas vedno znova preseneča s svojstvenimi razstavami, z močno avtorsko noto in veliko mero domišljije. Tudi na razstavi v Kočevju se predstavlja na inovativen način, z vsebinsko bogatimi in kompleksnimi podobami, ki za razumevanje zagotovo pričakujejo precejšnje poznavanje aktualnih družbenih in političnih tem s katerimi smo soočeni vsak dan. Gre pravzaprav za vsebinsko kompleksne likovne podobe, ki  v sebi združujejo prizore aktualnih situacij sodobnega časa in gledalca postavljajo pred vprašanja o samoumevnosti le-teh. Vsaka od podob apelira na določeno družbeno-politično stanje in gledalca nagovarja k razmisleku.

V njegovih družbeno kritičnih ilustracijah lahko razberemo begunsko problematiko, problem izbrisanih, probleme medkulturnega dialoga, socialno problematiko itd. Abramove podobe so zagotovo dokument časa v katerem živimo, hkrati pa so brezčasne, saj zgovorno pričajo o tem, da se nekatere stvari skozi čas ne spremenijo.

 

 

19. junij–1. september 2018

Denis Krašković: Pogovori z naravo

V Likovnem salonu Kočevje od 19. junija do 1. septembra 2018 v sklopu razstav Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci VII. gostimo zagrebškega kiparja Denisa Kraškovića z razstavo Pogovori z naravo.

Denis Karšković se je rodil leta 1972 v Zagrebu. Po rodu izhaja iz Predgrada ob Kolpi, kjer je rojen njegov oče. Diplomiral je na kiparskem oddelku Akademije za likovno umetnost v Zagrebu, v razredu prof. Stanka Jančića. Leta 2010 je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani magistriral pod mentorstvom prof. Jožeta Baršija.

Je prejemnik številnih nagrad in priznanj, med katerimi so Grand prix na Salonu mladih v Zagrebu (2001), druga nagrada za video The Residents, Češka (2010), Grand prix Zagorskega salona, Krapina (2015).

Poleg številnih javnih skulptur na Hrvaškem je tudi avtor Križevega pota (2000) v Starem trgu ob Kolpi in kiparske kompozicije v Kostanjevici na Krki z naslovom Dobrota (2011). Leta 1996 je v okviru festivala Exodos izdelal skulpture za predstavo Ladomir – Fakturen IV, površina – površina stika Marka Peljhana.

Ko govorimo o ustvarjanju Denisa Kraškovića zagotovo ne moremo mimo dejstva, da velja za pravega uomo universale. Za izražanje svojih misli, idej in vizij kljub svoji kiparski izobrazbi, posega po različnih medijih umetniškega ustvarjanja. Z uporabo zgolj klasičnih kiparskih tehnik bi bistveno zmanjšal (z)možnosti izražanja. Različni izrazni mediji mu dopuščajo, da preko risb, slik, animacij, stripov, pa tudi eksperimentalnega filma ali fotografije, prenese v likovni jezik vse svoje misli, pomisleke, dvome ter skrbi o naravi in svetu v katerem živimo.

Predmet njegove obravnave je predvsem živalski in rastlinski svet, kot bistvo vsega obstoja. Zanima ga tudi vloga človeka, ki pa v svetu množičnih medijev in kapitalizma izgublja vez s svojim bistvom. V svojih delih ni tragičen, ne išče izraza apokalipse, temveč se skuša s tegobami sodobnega sveta in življenja spopadati s humorjem, ironijo in cinizmom. Svoja razmišljanja o ogroženih rastlinskih in živalskih vrstah, o pomembnosti obstoja le-teh pripoveduje na igriv način. Vendar sporočilo ni nič manj resno, prodorno in kljub humorju in ironiji spodbudi gledalca k razmisleku.

 

8. marec – 1. junij 2018

Janez Boljka: iz zbirke Galerije Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki

V Likovnem salonu Kočevje med 8. marcem in 1. junijem 2018 predstavljamo nekatera dela znanega slovenskega kiparja Janeza Boljke. Gre za gostujočo razstavo del, ki jih je Boljka pred leti poklonil Galeriji Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki in predstavljajo največjo Boljkovo stalno zbirko na Slovenskem.

Zelo plodovitega kiparja označuje prepoznaven slog in verjetno v Sloveniji ni človeka, ki ne bi poznal vsaj enega njegovega dela, med katerimi po verjetnosti poznavanja izstopa njegov monumentalen bivol pred ljubljanskim živalskim vrtom. Kljub temu, da je rad in veliko delal tudi večje skulpture, pa Boljka ni znan le po svojih javnih plastikah. Po študiju je najprej ogromno delal v železu in v svoje skulpture pogosto vključeval druge kovinske predmete, med drugim orožje, ki mu je s tem popolnoma spremenil namembnost in ga preobrazil v nosilca vrhunske estetike. Temu začetnemu ustvarjanju so sledila dela v bronu, ki pa nadaljujejo Boljkovo predhodno začrtano slogovno rdečo nit ter dokazujejo, da je še posebej igriv prav pri svojih delih v manjšem formatu.

 

 

7. december 2017 – 2. marec 2018

Herman Gvardjančič – Risbe: Atomos

V Likovnem salonu Kočevje smo med 7. decembrom 2017 in 2. marcem 2018 gostili nekatera dela slovenskega slikarja Hermana Gvardjančiča. Njegova umetnost nosi specifičen in prepoznaven avtorski zapis, ki ga je nemogoče spregledati. Gre za najvidnejšega predstavnika ekspresivne figuralike na Slovenskem, ki ga Tomaž Brejc zaradi vizualne pa tudi duhovne plati njegove umetnosti uvršča v t. i. temni modernizem. Izjemno dejavnega umetnika zaznamujejo njegova z intenzivno kompozicijo, barvo in čustvenim podtonom nabita ogromna platna ter neštete risbe, ki najgloblje razkrivajo njegovo slikarsko veščino in intimo, ki se prebuja iz beline.

Njegova dela, oprta na različne podobe in izseke iz pokrajine, večinoma nastajajo ob glasbeni spremljavi ali spominu nanjo kot včasih skorajda nadrealistične pobude, črpajoč iz oprijemljivih kotičkov (pod)zavesti. Zadnja serija risb je nastala ob poslušanju ganljivih instrumentalnih skladb belgijske glasbene skupine A winged victory for the sullen, ki se ji je z empatičnim spoštovanjem poklonil tudi v naslovu svoje zadnje razstave – Atomos. Risbo, ki je umetnikova najljubša disciplina, Gvardjančič skrbno neguje že več desetletij. Sled, ki nastaja za njegovo roko, priča o ljubezni do tradicionalnega, neposrednega stika s slikarskim orodjem ter razgalja umetnikov, s spomini, asociacijami in globokimi premišljevanji prežet notranji svet. Gvardjančičeva občutena risba, čeprav občasno potisnjena v slikarsko ozadje, prevladuje tudi nad barvno ploskvijo, ki jo umetnik nanaša nanjo. Uravnoteženost obeh polov kljub energičnemu naboju njegovega slikarstva daje občutek jasnosti in harmonične ubranosti, hkrati pa kljub ploskovitosti čutimo neizmerno globino, ki se skriva za otipljivo slikarsko površino.

Izrazno moč njegovih umetnin še podkrepijo veliki formati platen ter prepleti črnine, nastali z akrilnimi barvami, ogljem ali mešano tehniko. Številne vijuge z ostrimi zasuki dodajajo občutek dinamike in dramatičnosti, včasih pa tega poudari tudi z nanosom ekspresionistično zaznamovane, nevihtno učinkujoče barve. Gvardjančičeva risba je zanj sredstvo nesmrtnega spomina tako v terapevtskem kot v nostalgičnem smislu, predvsem pa primarno orodje njegovega poslanstva in je z vsemi svojimi vmesnimi stanji zanj pogosto celo pomembnejša od dejanskega končnega izdelka. Osebnoizpovedno motiviko, ki se skriva za posameznim delom, včasih previdno odstira zgolj z naslovom ali drobnim detajlom, še večkrat pa pusti, da jo odkrijemo intuitivno, na individualno osebni ravni. Inovativna likovna govorica tako predstavlja neke vrste heraklitovski dnevniški zapis, ki meditativno odslikava zgodbo o človeku skozi simboliko krajine.

 

7. september – 2. december 2017

Mario Magajna: med trenutkom in zgodovino

 V letu, ko je od smrti Maria Magajne minilo že deset let, smo v Likovnem salonu Kočevje med 7. septembrom in 2. decembrom 2017 gostili nekatera dela znanega tržaškega fotoreporterja. Magajnov obsežen in čudovit opus šteje na tisoče negativov, zato predstavljamo le majhen delček, vendar je vsaka posamična fotografija tako napolnjena z močno vsebino in poetično lepoto, da vsekakor govori že sama zase. To je tudi ena od glavnih značilnosti njegovega ustvarjanja, saj je Magajna vedno gledal že na učinek posamezne fotografije, kjer ni bila potrebna pomoč verbalne komunikacije. Znal je ugotoviti, kateri trenutek bo dobro govoril sam zase, in ujeti povedno hipnost, ki se venomer neponovljivo spreminja. Najbolj znan je bil po svojem dolgoletnem delu za Primorski dnevnik, kjer je beležil vse dogodke, ki so bili kakorkoli pomembni za slovensko skupnost. Nemir in utrip življenja v Trstu po drugi svetovni vojni lahko začutimo tudi na nekaterih podobah na razstavi »Mario Magajna: med trenutkom in zgodovino«, kljub temu pa prevladujejo bolj ali manj idilični prizori, na katere je naletel medtem, ko je hitel na delo ali z njega. Kljub njegovi uradni zaposlitvi pri slovenskem časniku je objavljal tudi v italijanskih in drugih tujih medijih. Bil je izjemno spoštovan, zaradi česar so nastale čudovite podobe, ki tvorijo obsežen in poučen dnevniški zapis zamejskega življenja. Črno-bela tehnika dodaja prizorom globino in težo, vsebina fotografij deluje izredno komunikativno, hkrati pa ne sentimentalno. Vse fotografije prežema Magajnov naravni občutek za estetiko, ki daje dodano vrednost že sicer močni vsebini in je ne skuša nadomeščati oziroma potvoriti. Suvereno bi ga lahko postavili ob bok kateremukoli tujemu fotografu iz njegovega časa, a je kljub temu še danes precej neznan ne le na Tržaškem, temveč tudi v Sloveniji. Njegovo obsežno in raznovrstno delo v zadnjih letih skušajo prikazati številne razstave ter Maria Magajno postaviti na mesto, ki si ga zasluži, saj nedvomno sodi v sam vrh slovenske ter tuje fotoreportažne fotografije.

 

»Za vsako fotografijo, ki jo naredim, vem, da postaja del zgodovine. To je več kot napisati članek. To je nekaj živega, človeka kar prevzame«.

Mario Magajna v intervjuju za Primorski dnevnik maja 1983, ko je za zasluge na področju fotoreporterstva prejel Tomšičevo nagrado.

 

8. junij – 2. september 2017

Oliver Marčeta – Iskriva profanost / Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci VI.

V Likovnem salonu Kočevje smo v okviru tokratnega, že 6. poletja s kočevskimi likovnimi ustvarjalci, gostili dela vsestranskega umetnika Oliverja Marčete. Predstavili smo njegova novejša dela pa tudi nekatere starejše kose, ki pričajo o avtorjevi umetniški kontinuiteti ter dobro ponazarjajo njegov celostno ubran in prepoznaven slog. Marčeta se pri nekaterih delih spogleduje s preteklo umetnostno produkcijo in z določenimi avantgardami, a svoje navdihe predstavlja na popolnoma svoj in nov način, vanje subtilno vključuje tudi noto humorja ter nas sili v to, da resnost in zadržanost pustimo daleč za seboj. Tako pri tabelnih slikah kot pri svojih objektih išče navdihe za materialno izvedbo svojih idej v okolici, saj so mu materiali z določeno predhodno vsebino ljubši kot nepopisan list, pa naj bo to grčast pokrov lesenega zabojnika na katerem naredi sliko, ali pa star likalnik, ki ga spremeni v domiseln ready-made.

Profanost njegovih elementov je namerna, motivi pa mnogokrat figuralni, saj Marčeto vendarle najbolj zanima človek, ali pa vsaj njegova reakcija. Marčeta opazovalca venomer poziva, da na razstavo pride odprte glave in z nje odide s še več mnenji, vprašanji in z občutkom, da se ga je videna umetnost dotaknila.

Oliver Marčeta je hkrati tudi ustanovitelj in eden najvidnejših predstavnikov Gibanja za premoderno umetnost ter soustanovitelj Muzeja premoderne umetnosti v Spodnjem Hotiču pri Litiji. Razpet med Dunajem in Prekmurjem danes deluje na različnih poljih umetnosti, svoj opus bogati na vedno nove načine ter išče izzive v vsakodnevnih, tudi najobičajnejših stvareh. S svojimi pronicljivimi deli pa uživa vedno večji sloves tako doma kot v tujini.

 

18. maj – 18. julij 2017

Lela B. Njatin – Mentalni ambient Kočevje (klet Likovnega salona Kočevje)

 

9. marec – 3. junij 2017

Tinca Stegovec, donacija grafik Belokranjskemu muzeju Metlika

Slovenska akademska slikarka Tinca Stegovec je danes najbolje poznana po svojih grafikah, ne smemo pa pozabiti na njeno veliko prisotnost tudi na drugih področjih delovanja. Kot dolgoletna profesorica je pomagala izučiti mlade talente, pisala je strokovne članke s področja kulture, poročila z mednarodnih umetnostnih konferenc ter ilustrirala 11 knjig. Kako blizu ji je bila literatura, priča to, da naj bi začela brati že v 5. letu starosti, saj so bile knjige v njenem življenju vselej navzoče, ker je bil oče učitelj, želja po znanju pa od nekdaj neizčrpna. Zato ne preseneča, da se je posvečala pripovedovanju zgodb tudi skozi svojo likovno umetnost ter, da se je kot najstnica na pragu življenja odločala med študijem književnosti in slikarstva ter naposled izbrala slednje.

O njenem življenju lahko prebirate v dveh knjigah, Človek in njegovo okolje (2006) ter Bilo je takole (2008), 52 njenih grafik iz celotnega obdobja ustvarjanja pa si do 3. junija 2017 lahko brezplačno ogledate na občasni razstavi Tinca Stegovec: donacija grafik Belokranjskemu muzeju Metlika v kočevskem Likovnem salonu. Vljudno vabljeni, da za njihovimi motivi najdete kakšno novo zgodbo tudi zase.

 

8. december 2016 – 4. marec 2017

Klavdij Palčič – Slike in male Plastike

Vsestranski umetnik Klavdij Palčič, ki prehaja iz ene ustvarjalne govorice v drugo in se ukvarja tudi s kiparstvom, scenografijo, kostumografijo ter ilustracijo, je popolnoma predan slikarstvu. V Likovnem salonu Kočevje se je predstavil s serijo slik in malih plastik, ki so nastale v obdobju med leti 2003 in 2012. Gre za cikel del, katerih zasnovo je zastavil že konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, ko je v njegove abstrakcije postopoma, a vztrajno začela vstopati figura. Zanjo pravi, da je izhodišče njegovega ustvarjanja in se ji ni nikoli povsem odrekel.

 

1. oktober – 3. december 2016

Ivana Živić – Vzdušje podvodne realnosti

Vsestranska srbska slikarka Ivana Živić se je v Kočevju predstavila z razstavo Vzdušje podvodne realnosti, s katero nas popelje v svet zaprtih prostorov napolnjenih z vodo. Vsakdanji zaprti prostori, ki so realni, v katerih živimo ali se v njih srečujemo, postanejo v delih Ivane Živić prostori hrepenenja in globokega razmišljanja. Občutek pozabljenih, potopljenih svetov še poglobijo plavalci, ki umirjeno in lahkotno plavajo po prostoru. Hkrati pa ti plavalci predstavljajo nasprotje utesnjenim, brezizhodnim sobam. Vendar ne dajejo vtisa utapljanja, ampak s svobodo njihovega gibanja dobimo željo po raziskovanju. S svojo umirjenostjo naredijo vzdušje spokojno, tiho in kontemplativno. Vsakdanji prostori iz realnega življenja postanejo prostori sanj. Vodne sobe, kot jih poimenuje avtorica sama, nas soočajo s potapljanjem posameznika in stanjem dezorientacije, osamljenosti in izključenosti. Brez pomoči zraka so liki prepuščeni samim sebi. Vendar brezizhodno vzdušje ublažijo plavalci, ki s svojo lahkotnostjo, neprekinjenimi, mehkimi gibi umirjeno iščejo pot iz sna.

 

9. junij – 11. september 2016

Mina Fina – robni zapis etc., etc. / Poletje s kočevskimi likovnimi ustvarjalci V.

Sklop razstav z naslovom Poletje s / kočevskimi / likovnimi ustvarjalci v Pokrajinskem muzeju Kočevje smo priredili že peto leto. Tokrat je prvič tovrstna razstava predstavljena v Likovnem salonu Kočevje na trgu zbora odposlancev 72. Na teh razstavah želimo predstaviti likovne ustvarjalce, ki so kakor koli povezani s Kočevjem in Kočevsko.

Na razstavi z naslovom Mina Fina – Robni zapis etc., etc. predstavljamo vsestransko likovno ustvarjalko po rodu iz Kočevja, Mino Žabnikar, z umetniškim imenom Mina Fina.

Po Srednji šoli za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani se je uspešno vpisala na Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje, smer vizualne komunikacije, ki jo je zaključila leta 2002.

Za svoje diplomsko delo oblikovanje fotografske monografije Toneta Stojka je prejela Študentsko Prešernovo nagrado. Za isto delo jo je Akademija za likovno umetnost in oblikovanje leta 2003 nagradila za posebne likovne dosežke, ob 1. bienalu vidnih sporočil Slovenije pa je v kategoriji monografij prejela Brumnovo nagrado. Poleg tega je prejemnica številnih stanovskih nagrad in priznanj.

Kot vidžejka je že leta dejavna na ljubljanskem klubskem prizorišču, kar jo je pripeljalo do članstva v avdiovizualnem kolektivu Your Gay Thoughts (YGT).

Na razstavi v Likovnem salonu Kočevje se je Mina predstavila z risbami, grafikami in svetlobno postavitvijo ter zbirko zinov in knjig umetnika, ki se jim vedno bolj posveča.

 

10. marec – 5. junij 2016

Svetovi risbe Zorana Didka / Gostujoča razstava Posavskega muzeja Brežice

Od 10. marca 2016 smo v Likovnem salonu Kočevje gostili razstavo Posavskega muzeja Brežice z naslovom Svetovi risbe Zorana Didka.

Kot je kustosinja razstave Oži Lorber v spremnem katalogu ob razstavi zapisala, so v galeriji Posavskega muzeja Brežice predstavili izbrana dela iz zbirke risb in grafik – z izjemo akvarela, ki jih je muzeju podarila slikarjeva soproga Smiljana Didek v letih 1996 in 1997. S študijsko razstavo je predstavljena njegova izrazita umetniška pripoved v risbi in grafiki z njemu lastnimi upodobitvami figur, obrazov, parov, aktov, žanrskih prizorov, med katerimi prav zagotovo izstopajo značilno njegove krokirane risbe, predvsem avtoportreti.

Z razstavo, ki smo jo prenesli v Kočevje, smo se poklonili vsestranskemu likovnemu ustvarjalcu, ki je bil tudi s svojim ustvarjalnim delom povezan s Kočevjem. Ne samo, da je izdelal načrte za ureditev Parka narodnih herojev (1973) in projektiral Spomenik svobode (1953), ampak je izdelal tudi načrte za notranjo opremo in ureditev tovarne Melamin. Poleg tega je s tovarno Melamin sodeloval pri tako imenovanih plastificiranih akvarelih, njegovi izvirni tehniki, ki jo je uporabljal okoli leta 1970. Običajno izveden akvarel so mu naknadno plastificirali ravno v kočevski tovarni.

Na Zorana Didka pa ima lepe spomine tudi Ivan Brudar, ki je bil v času šolanja na Višji pedagoški šoli v Ljubljani na oddelku za slikarstvo, njegov študent. Spominja se ga kot izjemnega slikarja, teoretika in izjemnega profesorja, ki je za vsakogar našel spodbudno besedo, predvsem pa je nesebično razdajal svoja znanja in odkritja.

Kot v katalogu pojasnjuje Oži Lorber, v Posavskem muzeju Brežice hranijo heterogen nabor raznolikih risb, skic, krokijev in grafik s figurami, akti, polakti, ljubezenskimi pari, avtoportreti, žanrskimi motivi, med slednje sodita predvsem njegovi najbolj znani temi V izgnanstvo in Sedmina ter seveda krajina.

Podarjena dela, ki so večinoma kronološko neopredeljena, lahko njihov nastanek ugotavljamo le na podlagi analogije in jih povežemo v posamezne sklope. Kljub na videz priložnostnemu izboru je iz vsega razstavljenega gradiva razvidno dvoje: umetnikova osnovna likovna problematika in ustvarjalno bistvo, na eni strani njegova samosvoja umetniška izpoved, skozi katero se nam razkriva ustvarjalni genij z raznolikimi svetovi Didkove značilne heterogenosti v risbi, na drugi strani njegov analitično usmerjen duh.

V Posavskem muzeju Brežice so leto 2015, ob 105 obletnici rojstva in 40 obletnici smrt, posvetili Zoranu Didku, enemu ključnih virtuoznih risarjev in teoretikov, ki je zaznamoval polpreteklo umetnost na Slovenskem. V Brežicah so ob tej priložnosti predstavili donacijo del Zorana Didka, ki jo je muzeju pred desetletji z vsem zaupanjem podarila soproga, slikarjeva sopotnica že od študijskih let, tudi sama akademska slikarka, Smiljana Didek, roj. Ivančič.

 

15. oktober 2015 – 5. marec 2016

Zbirka / Odprtje novega likovnega salona Kočevje

Likovni salon Kočevje, ki ga je ustanovila Zveza kulturno prosvetnih organizacij leta 1966 na pobudo Staneta Jarma, Ivana Brudarja in Miloša Humeka, je deloval dobrih dvajset let. V tem času so pobudniki skrbeli predvsem za pridobitev primernih prostorov, razstavno dejavnost in ne nazadnje za formiranje likovne zbirke. Po tem, ko je Likovni salon Kočevje dobil zaprt prostor nad tržnico, se je tudi obisk razstav znatno povečal. Sprva ne najboljša rešitev se je izkazala za dobro, ker je bil na tem mestu pretok ljudi največji in s tem umetnost približana preprostim obiskovalcem.

V času delovanja Likovnega salona pod okriljem Jarma, Brudarja in Gašparaca, so v Kočevju razstavljali likovni umetniki iz Slovenije, republik nekdanje Jugoslavije, zamejstva in pobratenih občin. Umetniki, ki so dobili priložnost razstavljati v Kočevju so bili večinoma študijski kolegi Staneta Jarma oz. njegovi sodobniki. Program je bil zastavljen predvsem na poznanstvih in generacijskih povezavah. Likovni salon je v času svojega delovanja predstavljal del takratnega likovnega dogajanja v Sloveniji, vendar pa ne vedno tudi ključnih likovnih umetnikov in smeri 70ih in 80ih let 20. stoletja.

Pa vendar je Likovni salon bogatil kulturno življenje, spodbujal kreativnost in kritičnost. V približno dvajsetih letih svojega delovanja je pridobil na ugledu in prepoznavnosti tudi v širšem slovenskem prostoru. In po zaslugi delovanja Likovnega salona hrani mesto Kočevje danes obsežno likovno zbirko.

Z načrtnim zbiranjem se je pričelo leta 1972. S finančno pomočjo kočevskih podjetij in lokalne skupnosti so odkupovali likovna dela takratnih razstavljalcev za zbirko mesta Kočevje. Danes zbirka šteje 53 likovnih del. Proti koncu 80-ih let 20. stoletja je dejavnost v Likovnem salonu Kočevje začela opazno upadati, število likovnih razstav se je manjšalo in kvaliteta pri izboru razstav se je občutno poslabšala. V tem času so najverjetneje zaradi prostorske stiske prenehali z zbiranjem likovnih del za stalno zbirko. Dela, ki bi si zaslužila stalen prostor in strokovno varstvo, so tako pristala v prostorih Občine Kočevje, Upravne enote Kočevje, Finančnega urada Kočevje in Knjižnice Kočevje.

Del zbirke Likovnega salona je bil v Pokrajinskem muzeju Kočevje predstavljen že leta 2009, ko je bil tudi natisnjen katalog o delovanju Likovnega salona, s predstavitvijo zbirke ter njenih avtorjev

Z novim razstavnim prostorom želimo mestu Kočevje vrniti prvotno likovno in kulturno prepoznavnost ter dati možnost likovnim ustvarjalcem, da se predstavijo tudi v našem mestu.