Mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je leta 2005 za mednarodni dan spomina na žrtve holokavsta določila 27. januar.

Na ta dan so leta 1945 zavezniki osvobodili nacistično koncentracijsko taborišče Auschwitz. V Sloveniji ga uradno obeležujemo od leta 2008. Dan je posvečen poklonitvi žrtvam holokavsta, tudi preživelim, in drugih genocidov, ki so posegli v temeljne človeške vrednote.

 

Ob tej priložnosti smo v Pokrajinskem muzeju Kočevje vsako leto pripravili prireditev, posvečeno tem dogodkom. V letošnjem letu to ni izvedljivo, zato smo se povezali z osnovnimi šolami v občinah Kočevje, Kostel in Loški Potok, kjer bomo izvedli pouk na daljavo in mlade seznanili s tem temnim obdobjem zgodovine. Zakaj? Zato, da se ne pozabi.

 

Skupaj naj bi bilo med drugo svetovno vojno v taboriščih zaprtih vsaj 60.000 Slovencev. Preko 12.000 jih je tam tudi ostalo. Tudi Kočevsko je bilo med tistimi, s katerega je ljudi v taborišča odgnala tako italijanska kot nemška vojska.

 

Načrtno uničevanje v taboriščih je bilo le vrh ledene gore, ki je začela nastajati precej »nedolžno« - na primer tako, da kdo od »manjvrednih ni smel sedeti na klopi v parku, hoditi v pekarno ali pa v šolo skupaj z »več vrednimi«. Ob razraščanju nacistične miselnosti so manjvredni sodelavci izgubili službo in vse pravice, partnerji ali pa prijatelji so se razhajali, otroci se niso več igrali med seboj. Določene značilnosti najdemo tudi med slovenskim in nemškim prebivalstvom na Kočevskem.

 

Leta 2019 smo z njegovim sinom predstavili zapise Alojza Maršiča, ki je konec sedemdesetih let zabeležil svoje spomine na obdobje 1929 – 1945. Obsežni, pretresljivi zapisi se zaključujejo z osvoboditvijo nemškega koncentracijskega taborišča Buchenwald. Objavljeni so na portalu Sistory (https://www.sistory.si/11686/20814), iz njih pa navajamo nekaj odlomkov.

 

»Preživel sem dve internaciji. V italijanski sem bil 531 dni, v nemški pa 573 dni, skupaj 1104 dni ali polna tri leta… Po teži nasilja pa se internacija v Nemčiji ne da primerjati z internacijo v Italiji. V Italiji nismo delali. V kolikor pa so delale delovne skupine manjšega obsega, so delale na prostovoljni bazi. Dovoljeno je bilo ukvarjati se z nekaterimi športi, na primer nogomet, odbojka… Izvedenih je bilo nekaj političnih akcij. Tudi demonstrirali smo, brez večjih posledic nasilja. V Nemčiji sploh nismo smeli misliti na kaj takega. Nemški nacisti bi take primere v krvi zadušili. V slednje je bil prepričan vsak zapornik v nemških taboriščih. Z obveznim delom 12 ur na dan, z dolgimi apeli in z neposredno kontrolo SS-ovcev je bilo že v naprej onemogočeno izvesti kakšno akcijo.

 

Razlika je bila tudi v tem, da smo bili v italijanskih taboriščih še ljudje. Čeprav so nas imeli Italijani za rebele, smo imeli še svoja imena. Čim smo vstopili skozi železna vrata v nemška taborišča, nismo bili več ljudje, ampak samo številke. Nemški nadčlovek pa si je dovolil brisati te številke s površja zemlje po mili volji. Številke mu niso pomenile nič.

 

Komandant taborišča Buchenwald je nekoč, ko smo stali na zbornem mestu, pri večernem štetju ponazoril, kaj mi zaporniki SS-ovcem pomenimo. S kričavim glasom po zvočnikih nam je to povedal takole: Ne predstavljajte si, da ste ljudje. Vi ste živali! Svinje! Ne, niste svinje! Ste kup gnoja? Tudi kup gnoja niste! Vi ste nepotrebne številke. Pa tudi to niste. Številke se zbriše in ostane nič. Torej ste nič. Nam ne pomenite nič!«

 

Preteklo leto smo gostili gospo Sonjo Vrščaj s Krasa, ki so jo junija 1944 zajeli Nemci  in jo kot politično zapornico poslali v Auschwitz. Tam je postala številka 82396. Preživela je nepredstavljiva grozodejstva. V tem taborišču je trpelo tudi preko 2300 Slovenk in Slovencev. 1331 jih je tam umrlo. Po osvoboditvi se je le stežka vrnila v vsakdanje življenje. Ni se več  znala smejati, bila je otopela. Dolgo je trajalo, da je normalno zaživela, grozot, ki jih je videla oziroma doživela, pa ne bo pozabila nikoli. Po vojni je šla prvič v Auschwitz zato, da bi se prepričala ali je bilo res tako, kot je imela v spominu. Ob 75-letnici osvoboditve tega taborišča je izjavila, da ve, da ga je obiskala zadnjič. Ob obisku se je poslovila od vseh, ki so tam ostali. Veliko svoje energije usmerja v to, da ljudem, še posebej mladini, pripoveduje o trpljenju in grozljivem ravnanjem s taboriščniki v Auschwitzu. Vsem polaga na srce, da moramo biti v življenju občutljivi na družbene pojave, ki lahko pripeljejo do različnih oblik nestrpnosti.

 

Kakšne nestrpnosti srečujemo danes in kam lahko to pripelje? Nekdo nima primernega telefona/ocen/staršev, prijateljev ali sorodnikov/videza/obnašanja/oblačil/vere/službe ali pa preprosto izstopa iz povprečja, pa ne želite, da je v vaši družbi. Morda se vam to zdi smešno ali pa pretirano, vendar pomislite, da je bil še pred manj kot tremi desetletji v Južni Afriki apartheid – politika rasnega razlikovanja, da v Ameriki še pred dobrimi 60  leti temnopolti niso smeli na isto šolo kot belci. To je le peščica primerov, ob katerih se je potrebno zamisliti in biti strpen. Še posebej v današnjih časih, ki jih kroji bolezen, in nas na svoj način ločuje in označuje.

 

Vesna Jerbič Perko